Kako je naša soseda nakopičila toliko zlata

Italija ima tretjo največjo zlato rezervo na svetu, ki je od leta 1999 dalje nespremenjena pri okrog 2.452 tonah, do večine tega zlata pa je zahodna soseda Slovenije prišla z velikimi nakupi po drugi svetovni vojni.

Od konca leta 2022 je cena zlata poskočila na rekordne ravni – aprila letos je dosegla 3.500 dolarjev za 31,1g (trojsko unčo) -, kar je v veliki meri posledica ogromnih nakupov centralnih bank, zlasti v državah v razvoju. Te z večjo zlato rezervo skušajo omejiti tveganja gospodarskih negotovosti in geopolitičnih trenj zadnjih let, od inflacije do carinskih vojn in vojaških konfliktov.

Države, kot sta Indija in Kitajska, imajo kljub nedavnim nakupom zlata glavnino svojih rezerv še vedno v tujih valutah, kjer prevladujejo ameriški dolarji. Medtem največje imetnice – ZDA, Nemčija, Italija in Francija – v zlatu držijo po več kot 75 odstotkov rezerv.

Italija ima dobre štiri tone zlata v kovancih, ostalo pa v palicah, pri trenutnih cenah pa so zaloge vredne več kot 266 milijard evrov. Pogledali smo, kako je prišla do svojega zlata in kje ga hrani.

Med vojno izgubili 25 ton zlata

Z zlato rezervo v Italiji upravlja italijanska centralna banka (Banca d’Italia), ki je bila ustanovljena leta 1893 z združitvijo treh bank. S teh se je na Banco d’Italia takrat preneslo 78 ton zlata. Od tega je 86 odstotkov prišlo iz ene od ustanoviteljic, Narodne banke italijanskega kraljestva (Banca Nazionale nel Regno d’Italia). Ko je leta 1926 postala banka edina uradna izdajateljica denarja v državi, so bile nanjo prenesene tudi rezerve iz neapeljske in sicilijanske banke, ki so znašale okrog 70 ton.

Do leta 1933 je centralna banka zaloge zlata povečala že na več kot 500 ton, a je še pred začetkom druge svetovne vojne večino prodala. V času vojne je zaloga znašala dobrih 100 ton. Leta 1943, po tem ko je Italija podpisala premirje, je Nemčija zahtevala prenos rezerv v milansko izpostavo centralne banke, kasneje pa skoraj celotno zalogo preselila v Fortezzo in odtujila dobrih 50 ton. Leto kasneje so Nemci odvzeli še 21,7 tone zlatih palic, kar je zlato rezervo Italije oklestilo na le 22 ton.

Po vojni je centralna banka zlato preselila iz Fortezze nazaj v Rim. Leta 1946 je tripartitna komisija za vračilo monetarnega zlata, ki so ga ukradli nacisti, Italiji najprej dodelila dobrih 31 ton od zahtevanih 69 ton. Leta 1958 je država prejela še dobrih 12 ton. Banca d’Italija tako medvojne izgube zlata ocenjuje na približno 25 ton.

Povojni nakupi

Po vojni je zavladal nov monetarni red, ki je temeljil na sporazumu iz Bretton Woodsa: ta je vezal vrednost nacionalnih valut na vrednost dolarja, ki pa je bil vezan na ceno zlata. Italija je v tem času hitro postala izvoznica, kar je v državo prinašalo tuje valute, zlasti dolarje.

Država je del teh prilivov porabila za nakupe zlata, kot sta v istem času počeli tudi francoska centralna banka (Banque de France) in nemška centralna banka (Bundesbank). Do leta 1958, ko se je Italija pridružila takratni predhodnici EU (Evropska gospodarska skupnost – EEC), so se zaloge okrepile na 244 ton.

V 50. letih je ogromne količine zlata kupoval italijanski državni urad za tuje valute (Ufficio Italiano Cambi – UIC), ki je bil sicer zadolžen predvsem za upravljanje deviznih rezerv. Svoje zaloge je v obdobju 1951-1960 povečal na nekaj manj kot 2.000 ton. Nato so v prvi polovici 60. let v dveh transakcijah te rezerve prenesli na centralno banko, v skladu z načelom, da centralna banka skrbi za zlato rezervo, urad pa za rezervo tujih valut.

Zaloge banke so s tem dosegle 2.136 ton, a so se v naslednjih letih še povečevale in leta 1973 dosegle 2.565 ton zlata. Tri leta kasneje je banka dobrih 500 ton prenesla na UIC, ki ga je poslal naprej nemški zvezni banki kot zavarovanje za posojilo, a se je ta pošiljka postopno vrnila v italijanske trezorje do leta 1979. Tisto leto je Italija petino svojih zalog, vključno z zlatom in dolarji, prenesla na Evropski sklad za monetarno sodelovanje. S tem je svojo zlato rezervo znova zmanjšala za dobrih 500 ton, na 1.505 ton, kjer je ostala relativno nespremenjena do sredine 90. let.

Manj kot polovica zlata v Rimu

Leta 1997 je Banca d’Italia odkupila 570 ton zlata, ki jih je še vedno držal UIC, in s tem rezerve povečala na 2.074 ton. Leto kasneje je od ECB nazaj odkupila 518 ton, v začetku leta 1999 pa prenesla 141 ton zlata na ECB, ko se je uvajala gospodarska in monetarna unija. Od takrat italijanske zaloge ostajajo stabilne pri 2.452 tonah.

Italijanska centralna banka danes hrani 1.100 ton zlata oziroma 45 odstotkov svojih zalog na sedežu v Rimu, na naslovu 91 Via Nazionale. Še 141 ton hrani v Združenem kraljestvu in 149 ton v Švici, kar 1.061 ton ozirom 43 odstotkov zalog pa se nahaja v trezorjih ameriške centralne banke Federal Reserve, navaja Banca d’Italia. Nemčija ima v New Yorku shranjeno tretjino svojih zalog zlata.

Za hrambo zlata v tujini se je italijanska centralna banka odločila, ker je bilo zlato v veliki meri kupljeno tam, kjer je skladiščeno, pa tudi z namenom diverzifikacije za omejevanje tveganja.

Bi se moralo zlato vrniti na staro celino?

V zadnjih mesecih nekateri politiki v Italiji in Nemčiji opozarjajo, da morda držanje zlata v ZDA vendarle ni tako varno. V začetku leta se je v Belo hišo vrnil Donald Trump, ki je nezadovoljen z delom guvernerja Feda Jeroma Powella in je večkrat izrazil želje po njegovi odstavitvi, kar na stari celini poraja vprašanja o neodvisnosti centralne banke in s tem o statusu evropskih zlatih rezerv čez lužo.

Po poročanju Financial Timesa je evropsko združenje davkoplačevalcev (TAE) poslalo pisma finančnima ministroma v Italiji in Nemčiji, v katerih ju poziva k razmisleku o zanašanju na Fed. “Naše priporočilo je, da prinesemo nemško in italijansko zlato domov, da zagotovimo, da evropske centralne banke ohranjajo neomejen nadzor nad njim,” je za medij dejal predsednik združenja Michael Jäger.

V Italiji je ekonomski komentator Enrico Grazzini nedavno opozoril, da je “puščanje 43 odstotkov italijanskih zlatih rezerv v ZDA pod nezanesljivo Trumpovo administracijo zelo nevarno za nacionalni interes.”

V Nemčiji pa k vrnitvi zlata domov najglasneje poziva Fabio De Masi, nekdanji evroposlanec in član levičarske populistične stranke Zavezništvo Sahre Wagenknecht, ki se ji je na letošnjih predčasnih volitvah za las izmuznil vstop v parlament. Podobna stališča je izrazilo tudi nekaj poslancev, še piše FT.